Se spomnite tistih telefonov, ko so imeli velike tipke, takšen telefon ima moja babica in zelo je zadovoljna z njim, zadnje čase, pa ena tipka včasih ne prime in tako ga včasih ne more uporabljati. To mi je povedala šele zadnjič in sem ji povedala, da obstaja popravilo telefona in zakaj mi to že ni povedala prej, ker bi ji telefon nesla že prej popravit.
Vprašala sem jo tudi, da v primeru, če se telefon ne bo dal popraviti, če ji lahko kupim drugega, pa je bila zelo jezna, povedala je, da želi svoj telefon nazaj, ker ga je navajena, če pa bi že mogla kupiti novega, bi želela čisto istega. Potem sem se spomnila, da sem jo resnično kar dolgo učila, ko je dobila nov telefon, da se ga je navadila, tako da bi ji bilo zelo težko, če bi se mogla ponovno navaditi na novega, to sem popolnoma razumela. Rekla sem ji, da bom uredila popravilo telefona, če pa bo res potrebno kupiti nov telefon, pa ji obljubim, da ji prinesem čisto istega.
Tako sva bile dogovorjene, popravilo telefona me sploh ni stalo veliko, ker se je ena tipka samo malo zataknila in nisem plačala skoraj nič, moja babica pa je bila zelo vesela, da je svoj stari telefon dobila nazaj. Tako me popravilo telefona ni stalo skoraj nič, a telefon je babica končno imela popravljen, nič več se ni matrala z njim, ker ni mogla včasih poklicati, ker ji je tipka nagajala. Tako sem jo osrečila, mislila je že, da se bo mogla ponovno učiti, ker bo mogla kupiti nov telefon, na popravilo telefona sploh ni pomislila, zato tudi ni nič rekla.
Tako je to pri starejših, ko se nekaj navadijo, potem to teko dajo stran, zato jih moramo razumeti in jim pomagati, pri meni je popravilo telefona uspelo, drugič pa bo spet kakšen nov izziv.